Barakuda

V kakšnem času živimo danes? Če povem po pravici, se mi o odgovoru na to vprašanje sanja približno toliko kot o anatomiji naslovne ribe (mimogrede, ta je tudi na sliki). Vsekakor je ena stvar gotova, in sicer ta, da ni nikogar, ki bi si znal odgovoriti na prvo vprašanje, zato pa verjetno obstaja kar nekaj posameznikov, ki bi znali nadrobno opisati notranje organe barakude. Menda je okusna.

Le preberite

V primeru, da sploh kdo kdaj zaide semle v divje predele tega sveta, mu predlagam, da - ko zapusti prelepe džungarske ravnice - si prebere še tole (sploh, če mu ni všeč ameriška (na tem mestu bi vsak spodoben Srb pljunil, zato tudi jaz, dasiravno bolj figurativno kot zares) imperialistična politika in njihova prizadevanja za nadzor ... no, vsega):

http://campaigniran.wordpress.com/

Tako, pa sem spet nekaj napisal po dolgem času. Očitno me moja nova (bolj ali manj, zdaj je konec koncev pomojem že skoraj štiri mesece stara) služba, v kateri kar precej natipkam, tako izčrpa, da mi potem zmanjka besed. ki bi jih objavljal tu gor. Čeprav v temle trenutku ugotavljam, da moram samo začeti pisat, pa zadeve stečejo kar same od sebe.

Za konec priložim še en spot z Youtuba. Bend me je navdušil, dobri so, in bolj veseli kot premišljevanje o največjih svetovnih barabah z odličnimi sposobnostmi sprenevedanja. Pardon, branilcih svobode in demokracije, nosilcih bakle prosvetljenosti in človekovih pravic. 

Spet sem zašel. No, drage dame in gospodje (bolje: dragi nihče, ki bere tole), zdaj pa zares, N.O.H.A.:

LP,

sicer dobro razpoloženi, a vendarle v zadnjih minutah nekoliko nejevoljni Vojvoda Sid Džungarski

Česa vsega ne najdeš na vlakih ...

Lojze Bradatti:

 

NESREČNI LENART ALI TAK JE TA SVET

 

Reka ljudi, otovorjenih z nahrbtniki, majhnimi torbami, kovčki ali pa samo s svojimi problemi, se je usula iz vlaka. Lenart, izrazito nepotrpežljiv človek – če bi bil jabolko, bi z drevesa padel prvi izmed vseh – si ni mogel kaj, da ne bi potiho preklel prav vsakega izmed njih. Podaljševali so njegovo agonijo. Po treh urah čakanja v snegu in mrazu si je želel le še sedeža čim bližje smrdljivemu izvoru toplote, saj veste, tistemu, ki večini ljudi na naših vlakih povzroča glavobol in nejevoljo. Njegovi čevlji so bili trenutno bolj podobni ledenim posnetkom kot toplim obuvalom.

Zakaj neki je tako dolgo čakal na vlak, bi se utegnili vprašati. Bilo pa bi to brezpredmetno, vsaj če poznate naše železnice. Kadar zapade več kot 2 milimetra snega postane točen odhod manj verjeten kot trta, ki bogato obrodi sredi sibirske tundre. Tega se je dobro zavedal, aje bedak kljub temu sredi snežnega meteža odšel na postajo. In če je na tem svetu kaj, kar je sovražil bolj kot čakanje, je to čakanje na vlak v snegu in mrazu.

Ko si je končno našel sedež se je sprostil, sezul čevlje, zaprl oči in poskušal dognati, čemu se je sploh odpravil na pot. Na postaji ga ne bo pričakal nihče in čez tri dni ga čaka izpit, ki ga ne bo naredil – pravzaprav mu je bilo čisto vseeno kaj se zgodi. A še vedno je vztrajal na tej poti, ki je bila po vseh kriterijih, tudi najbolj objektivnih, povsem brez smisla. In, kot da vse to še ni bilo dovolj, mu je nasproti sedel gospod, že kar precej v letih, ki si je prav v tistem trenutku rezal salamo, za katero se je na pogled zdelo, da jo je v hladilniku (precej bolj verjetno kar na kuhinjskem pultu) pustil že njegov stari oče, vonj pa je samozavestno potrjeval vidne dražljaje in razmišljal koliko bi zaslužil, če bi se prodal družini dihurjev.

»Krasno, zdaj mi manjka samo še ugotovitev, da se peljem v napačno smer,« je bila misel, ki mu je ob vsem skupaj priplavala v zavest.

Čez nekaj minut sta zaradi nečloveškega krika v srednjem vagonu počili dve šipi, vlak pa bi skoraj izgubil tračnice pod kolesi.

 

**

 

»Zakaj neki je Bog obrnil hrbet prav meni? Zakaj sem vedno jaz tisti, ki mu sredi ulice na glavo pade prebavljeno golobovo kosilo, tudi če stojim pod streho? Ne zadi se mi pravično!« je nekaj dni kasneje svojo ból razlagal kozarcu vina in brleči luči. S stene se mu je posmehljivo režal madež vlage, ki je pronicala skozi stoletja stare zidove hiše, v kateri je imel trenutno svoje uborno pribežališče (dom tega prostora ne bi mogel klicati). Že od nekdaj se je rad umikal v samoto in sam pri sebi tožil nad neprilikami in krivicami, za katere je menil, da so izraz nekakšne sprevržene zarote univerzuma.

            Dobršen del večera je preživel tako, nato pa je prišel do sklepa, da mu je vino že tako zmehčalo možgane, da nima več smisla poskušati priti zadevam do dna. Kar oblečen se je vrgel na posteljo, ki bi celo fakirjem povzročila bolečine v hrbtu, in pri priči ga je zagrnila blažena pozaba sna. Tokrat so ga celo more, njegove običajne nočne prijateljice, pustile na miru.

            Suša, ki jo je zjutraj čutil v ustih, bi prestrašila celo peščene puščave sredi Azije ali Sahare in v glavi mu je zbijalo, kakor da bi se tam ustavila druščina potujočih pritrkovalcev na zvonove. Še vedno omamljen od spanca je skušal najti pot do najbližjega umivalnika, ko se mu je nenadoma zazdelo, da so prsti na roki, s katero je drsel po steni, da bi tako pridobil vsaj nekaj stabilnosti, naleteli na nekaj nenavadnega. Dejal si je, da bo to najverjetneje kar zmedenost in otopelost njegovih čutil, ki so še na pol pod vplivom spanca in tistega vina, pardon, brozge od včeraj. Zato zadevi ni posvečal posebne pozornosti in ko je spil drugi kozarec vode – v tistem trenutku se mu je zdela vredna vsaj svoje teže v čistem zlatu – je na vse skupaj že pozabil.

 

**

 

»Če mi samo še enkrat omeniš, kako nesrečen si in kako sumiš, da nekdo s tvojim življenjem igra marjanco, boš v glavo dobil še kaj drugega kot le kepo, ki ti jo vsak dan za dobro jutro vrže sosedov paglavec. Dovolj imam tvoje …«

Lenart mu je, z izrazito ogorčenim podtonom, skočil v besedo: »Če je pa vse res! Normalnim ljudem se ne dogaja, da jih pet metrov pred ciljem zalije ploha mešanice snega, vode in vsakovrstne umazanije izpod koles tovornjaka, ki se je v celem dnevu, mogoče celo tednu, edini peljal po tisti cesti.«

            »Poglej, mojemu dedu je nekoč v treh minutah izginilo nekaj sto igrač, ki jih je želel prodati. Naj te spomnim, to je bil njegov edini vir preživetja. Poleg tega ga je isti dan na ulici pretepel nek potepuh in mu pustil samo srajco, pa še to samo zato, ker je bila strgana in rahlo krvava. Vidiš, nesreča ne počiva in se ne ukvarja samo s tabo.«

            »Hmm … Če me spomin ne vara si mi to zgodbo nekoč že povedal, le da je imela še nekakšen epilog.«

            »Ja … Pravzaprav res. Doma je našel srečko, ki je bila dobitna in mu je prinesla petkrat več denarja kot bi ga dobil od igrač. Tudi nesrečne sreča najde … ali tako nekako je potem vedno govoril deda.«

            »Je imel pač srečo. Jaz je pa nimam! Na moji bi pisalo S to srečko se lahko rešiš še srajce ali kaj podobnega. Sem pač tak tip, da privlačim sadistične sile, ki vladajo našim življenjem. Ali pa bi šel unovčit srečko in bi mi povedali, da sem žal dva dni prepozen. In na poti domov bi mi spodrsnilo na ledu. In zvečer bi se mi prismodila večerja, pa še okno bi se zataknilo in niti prezračiti ne bi mogel.«

            Zadnje tri stavke je povedal majhnim plastičnim rožam, ki naj bi verjetno predstavljale lično dekoracijo. Očitno se ga je naveličal celo Edi, najbolj potrpežljiva in dobrodušna oseba med Atlantskim oceanom in Črnim morjem. V usta si je vrgel še zadnje tri pistacije iz skledice, ki se je ujemala z rožami, a sta skupaj vseeno neizpodbitno dokazovali, da si je estetika v tem lokalu vzela dopust. Da je bila mera polna, se mu je ena izmed pistacij nesrečno zataknila med zobe in je posledično v naslednjih dveh tednih trikrat obiskal zobozdravnika, rezultat njunih vse prej kot prijetnih druženj pa sta bila dva umetna zoba in prav nič čedna luknja v denarnici.

 

**

 

Neke noči, dolgo po tistem, ko je izgubil zoba, na katera je bil precej navezan, ni mogel zaspati. Spomnil se je tistega večera, ko sta mu družbo delala kozarec vina in skoraj pregorela luč. Na misel mu je prišla nepravilnost, ki jo je naslednje jutro začutil pod prsti.Med vstajanjem se je palec na njegovi levi nogi srečal z eno izmed stranic nočne omarice in skoraj bi se že odločil, da je to odločno preveč za tako pozno uro in šel nazaj pod pernico premišljevat o valarju, s katerim ga redno muči življenje.

            Vseeno je šel do stene in poskušal odkriti lego tiste izbokline. Bila je sicer na drugem koncu kot je sprva mislil, a po nekaj minutah jo je le našel. Presenečeno je opazil, da se pod tanko plastjo ometa, katerega tekstura je bila namerno izbrana tako, da prikrije vse, kar bi utegnilo biti za njim, skriva nekakšna pravokotna plošča. Srce mu je začelo hitreje biti in domišljija je slikala zlate palice, šope denarja, diamantne ogrlice in redke starodavne spise, ki se skrivajo za ometom in omenjeno ploščo.

            »Le zakaj bi se kdo trudil s skrivanjem nekakšne plošče ali vrat, če za njimi ni najti ničesar dragocenega?« se je spraševal Lenart in še bolj spodbudil domišljijo, ta pa se je nemudoma lotila osnutka zlatega rudnika, v katerega se pride prav čez čudežni portal pred njim.

Da ne bi sredi noči zbudil kakšnega lakomnega soseda, ki bi si poželel dragocenosti, ki jih je Lenart odkril, se je razreševanja skrivnosti, torej odstranjevanja ometa, lotil šele naslednji dan. V ta namen je celo prestavil srečanje z Edijem, ki se je odločil, da ne more pustiti prijatelja samega na milost in nemilost samopomilovanju. S kladivom je odstranil omet in ugotovil, da se pod njim res skrivajo vratca., a je bilo več kot očitno, da brez pravega ključa ne bo dosegel ničesar. Na slepo se je odločil, da bo poskusil s šopom ključev, ki ga je dobil, ko se je priselil v to luknjo. Kot po čudežu se je zgodilo, da je zadnji ključ, ki mu je ostal, res bil tisti pravi, namenjen tem vratcem in odkritju skrivnosti za njimi.

Za nekaj trenutkov je otrpnil, nato pa prav počasi obrnil ključek. Glasno je zaškrtalo, zdelo se je celo, da je zarjaveli ključek zlomljen, a vratca so se vseeno dala odpreti. Z nekaj zatikanja sicer, ampak nobene hujše katastrofe. Roko na srce mu je nepokorni del domišljije slikal najmanj vlak, ki se bo pripeljal iz odprtine in na novo določil lego kosti v njegovem telesu.

Za vratci se je skrival majhen prostor, nič večji od damske torbice (treba je upoštevati, da so dandanes že precej velike), sredi njega pa je ležal majhen listič, ki je doživel tudi že boljše čase. Nežno ga je prijel med prste in z zadržanim dihom prebral črke, ki jih je nekdo zapisal s perverzno in srh vzbujajočo natančnostjo. Celo robove je pozlatil. Po dobri minuti, med katero se je zdelo, da se je odločil za poklicno pot kipa, se je njegovo telo počasi zazibalo in nezavestno treščilo na tla.

 

**

 

Sporočilo mu je med padanjem zdrsnilo iz prijema in pred pristankom izvedlo lično salto. Pristalo je na Lenartovem licu, na njem pa se je svetlikalo naslednje sporočilo:

           

Haha, pa sem te spet potegnil! LP, Bog

-----------------

Tale rokopis sem zadnjič našel zatlačen med pregib sedeža na gomulki proti Ljubljani. 

Lp, Sid Dzungarski

Aškao

Sploh ne vem, kaj bo moja naslednja beseda.

Ko pride polnoč

Ali odide rakun

Jaz klobasam.

Skoraj mi je uspel haiku :D

LP, Sid Kvadafak

Minilo je precej časa ...

... odkar sem nazadnje karkoli objavil. Leto in pol? Dolga doba, in tudi dogodkov polna, le da ti niso bili javno opisani. Vsi verjetno res ne bi bili primerni za javno razlago. Sicer sem že prejšnji mesec znova odkril tale blog (res, kot na toliko drugih reči sem pozabil tudi nanj), ampak ni bilo časa/interesa/volje/tipkovnice/ogretih prstov/piva/letala, da bi lahko redno objavljal.

Kakorkoli, v mojem življenju se je precej spremenilo, zdi se mi, da je trava manj zelena in sonce manj svetlo, da je denar še bolj suveren sveta vladar, da se literatura lahko hitro izpoje, sploh če je kolektivna, da je bolonjska reforma še bolj brezvezna kot se mi je zdelo, da lenoba morda ni tako prijetna stvar, kot se včasih zdi in da je kdaj pa kdaj čas za korenite spremembe. In za obujanje starih navad :)

No ja, to s starimi navadami še ni nujno resnično ali pa traja dlje, da se jih zares vrne v življenje, ampak naj bo to le hipen preblisk ali začetek nove pravljice, vseeno se prav dobro počutim, ko ne pišem pod nikakršno prisilo in ko mi ni treba nikogar citirat in ko tipkovnica komaj dohaja prste. Res, magnificenten občutek.

Pa še nekaj, česar nisem storil na tem blogu še nikoli - dodal videa iz Youtubea:

Ker nam manjka sonca.

LP, Sid Dzungarski

8. SOČA REAGGAE RIVERSPLASH

Bil sem tam. Bilo je kul.

Razen najslabše organizacije. Res. Najslabše. Štirje tuši za nekaj tisoč ljudi? Par dixiejev malo naokoli po kempu. Prekinitve koncertov. Brez main stage na zadnji dan. Jój. Ziher je še kaj. Seveda! Ko se je nek znanec v Tolminu na glas pritoževal nad zanič organizacijo, je njega in še enega obstopilo osem varnostnikov, nato pa so ju zbil. K pičke. U nulo. Pa to. Verjetno sem kaj pozabil.

LP, Sid z rdečimi očmi

Bil sem na Njokih

Bilo je kul.