Bil sem na Njokih

Bilo je kul.

Le kako bi se mi dalo?

Na tem blogu nič novega bi lahko rekli za zadnja dva meseca. Ampak tako pač je, dnevi so bili sončni, zelo šolski in tako naprej. Sicer se mi je vmes zgodilo nekaj prijetnih in tudi manj prijetnih stvari, a sem pač tako zelo len, pa še tako zelo malo okrog računalnika da preprosto ničesar nisem napisal.
Kakorkoli, šolsko leto s eni izteklo po načrtih in sem dober brez predpone prav, ampak tako to gre ... Še najboljše kar se mi je zgodilo je bilo 4-6 dni Bretagne, kjer smo obilo in zelo dobro jedli, nekaj pa tudi spili in pokadili. Mi smo bili navdušeni, tudi naši gostitelji so bili zadovoljni z nami in bilo je kul. Med drugim je nastala nastala naslednja slika:

Gospod, ki drugi z leve je prvi svetovalec slovenskega veleposlanika v Parizu, težak čisto na desni pa je osnovnošolec iz Orehka, ki ima dar za stopanje po živcih, manjka pa mu dojemljivosti.
Z nami je definitivno bila pisana druščina, saj smo imeli na avtobusu Genkstrja, superjunaka Hulka, imenovanega tudi Radijskiglas in še cel nogometni klub Zarica oz. vsaj zelo tipičen del le-tega.
Kar se tiče moje osebne izkušnje: niti enkrat nisem bil lačen, kaj šele da bi mi krulilo v želodcu, francozinje so debele, njihov namizni nogomet je beden, pivo je drago, vreme slabo, Atlantik je v redu, župan veseljak in mesto Malestroit (izgovori se Maletwa) lepo.
Zdaj pa nas čakajo še počitnice, vedno najprijetnejši del leta. Jupihijej!

LP, Sid, ki se je v Bretanji zredil